Razstava "Pogledi"

Razstava “Pogledi” samodejno sproži množico spominov, občutij in asociacij. Otroški pogledi, žalostni, radovedni, prestrašeni, odkriti, prikriti, pogledi od zunaj, vase obrnjeni pogledi. Izidor jim pravi »ukradeni« pogledi, meni pa se vse bolj dozdevajo »najdeni« pogledi. S pripravljenim aparatom potrpežljivo čaka, da zabeleži prvi pogled, najbolj avtentičen izraz duše za očmi portretiranca, vpetega v svojskost njegovega življenja, odnosov, okolja.

Zakaj potovati, zakaj iskati poglede v daljnih deželah (Etiopija, Filipini, Oman, Turčija, Kambodža), v težkih življenjskih okoljih, z nam običajnim vrednotenjem civilizacijskih norm? Kakšen smisel bi imela ta potovanja, če bi fotografovo delovanje gnala zgolj sla po unikatnih fotografskih trofejah in dela ne bi odsevala globljega pomena njegovega avanturističnega duha? Malo je odgovorov, ki bi se lahko izognili različnim oblikam sodobnega zavojevanja, vključno s fotografskim turizmom. Z visoko etičnostjo in spoštovanjem dostojanstva soljudi vstopa v odnose le človek, zavezan stalnemu procesu (lastnega) ozaveščanja. Razbremenjen samodelujočih spon vsakdana se izpraznjen preda doživetjem v novih, spremenjenih, nepoznanih okoliščinah, ki ga nemalokrat dodobra pretresejo. Dovoli, da se skozi vznemirljiva očesna zrcaljenja zgodi še eno,
vzporedno potovanje. Potovanje v sebe samega, ki ga vsakokrat spremeni in duhovno razširi. Raziskovanje še ne prepoznanih, odtujenih, odrinjenih delčkov sebe, nepoznanih notranjih obrazov in izrazov dvigne plasti čustvenih usedlin, arhetipske podobe pa razkrivajo svoj pomen.

Nemalo poguma zahteva tovrstno potovanje. Zdi se, da ga pri tem–včasih tudi nezavedno– žene prav sla po prepoznanju lastne avtentične biti, individualizirane in hkrati nerazdružno plavajoče v oceanu neminljive zavesti bivanjske enosti. »Vsi drugačni, vsi enaki« postane globoka osebna in duhovna izkušnja, ki aktivira in utrjuje pristno sočutje in empatičen odnos do soljudi. Iz take notranje drže deluje Izidor Gašperlin kot terapevt. Srečuje se z življenjskimi zgodbami ljudi, ki jim pošteno ponudi strokovno pomoč in izkustveno ogledalo. V njem se lahko varno, z vseh strani (zornih kotov) ozrejo na svoje tegobe, brezizhodnosti in travme ter oceljeni od sebe in sveta prizadejanih ran zaživijo kvalitetnejše življenje.

Andreja Peklaj