Poti do sebe - Zgodba iz knjige

Sposobnost za navezanost in močna potreba po njej je vgrajena v naše možgane že ob rojstvu. Zato otrok takoj išče stik z drugimi, se jim poskuša toliko prikupiti, da bi poskrbeli zanj in mu tako omogočili preživetje. Skupaj s temeljnim strahom pred izničenjem ga navezanost drži blizu tistih, od katerih je odvisna njegova usoda. Otrok se najbolj od vsega boji zapustitve staršev. Šele varna navezanost mu bo omogočila, da se bo sčasoma naučil biti sam, miren in brez strahov.

Očkaaa!, Seattle, ZDA, 2012

Otrok v prvih letih predvsem sledi staršem, jih posnema in se uči od njih. Starši so zanj kot semafor: njihova jeza in nezadovoljstvo sta kot rdeča luč, ki pomeni, da je to, kar počne, nezaželeno, slabo ali celo škodljivo. Starševsko veselje in spodbujanje pomenita zeleno luč. Otrok je pripravljen storiti vse, da bi si pridobil potrditev, priznanje in naklonjenost staršev. Ker mu to toliko pomeni, bo pri prezahtevnih ali zanemarjajočih starših šel včasih do roba svojih zmogljivosti ali še čez. Zato morajo biti starši izjemno pozorni, da otrok ne poskušajo krojiti po svoji podobi in pričakovanjih. Spodbujajo naj ga k uresničitvi njihovih talentov in preko tega k njihovemu samouresničevanju. 

Primabalerina, Manila, Filipini, 2014

Enkrat je treba sprejeti izziv in iz zavetja staršev stopiti na svojo pot. Njihov semafor ne sme biti edini, ki usmerja otroka in daje predznak njegovim dejanjem. Postopen odhod od staršev je osrednji izziv otroštva in odraščanja. Začne se z odhodom v šolo, pospešek pa pot v samostojnost dobi z adolescenco. Pot v samostojnost ne bo vedno enostavna. Namesto enakomerne premice nas čaka spirala z mnogo zavojev, padcev in zastojev.

Izziv, Ljubljana, Slovenija, 2011

Ko zmoremo pogum, da želje po svobodi in samostojnosti začno premagovati strah, se znajdemo pred dilemo, kam naj sploh gremo? Svet izven varnega zavetja družine je meglen, skrivnosten in nepredvidljiv. Brez jasnih navodil staršev je precej težje najti pot, saj ni več tako očitna. Raziskovanje se začne. S prvimi zares svojimi koraki stopamo tudi odgovornosti naproti.

Kam?, Planinsko polje, Slovenija, 2011

Kamor koli se bomo odločili zaviti po svoje, bo to za nas novo in neznano. Možgani in telo so prilagojeni okolju, v katerem smo odraščali. Kar poznamo, nam je varno. Vse novo naj bo še tako razburljivo in težko pričakovano, doživljamo kot vsaj malo nevarno. Ko se odločimo za korak čez rob poznanega, je, kot da bi stopili v temo. Ne vemo, kaj nas tam čaka, a čutimo, da je tja treba iti. Za nami ostaja trajna in nepovratna sled, ki jo puščamo v življenju in to v nas. 

V neznano, Great Sand Dunes, ZDA, 2012

Za robom odločitve se odpirajo nova obzorja. Običajno svetla in prijazna, včasih nas zagrne tema stisk, neizkušenosti in neodločnosti. V novem svetu, ki ga tisti hip doživljamo kot zelo neprijaznega, se počutimo sami in izgubljeni. Najlažje bi bilo obrniti, stopinje bi nas vodile nazaj do staršev, ki bi jih lahko vprašali za pot. Vendar, če nadaljujemo v smeri, ki nam jo svetujejo, bo potem to še vedno naša pot? Svobode in zrelosti ni brez stisk in težkih odločitev. Včasih se jim enostavno ne da izogniti.

Izgubljen, Great Sand Dunes, ZDA, 2012

Stiskam odločanja v svetu izven družine se marsikdo skuša izogniti tako, da začne stopati po utečenih poteh, ki jih določajo drugi. Navodil in pričakovanj vrstnikov, prijateljev, sorodnikov, učiteljev in družbe je več kot dovolj, da se znebimo stisk samostojnega odločanja. Kar je lažje, ni nujno tudi boljše za nas. Sledenje drugim nas bo malo verjetno pripeljalo do samouresničitve in zadovoljstva. 

Zbirališče, Dubaj, UAE 2014

Občutek, da smo ves čas pod budnim očesom drugih, ustvarja nove pritiske. Svojim dejanjem pripisujemo preveč pomena, morebitne napačne odločitve dojemamo kot usodne. Ves čas jih tehtamo glede na vpliv, ki jih imajo na druge. Če nismo pozorni, družba zamenja starše v funkciji semaforja. Hodimo še vedno, kot želijo drugi, spremeni se samo režim prižiganja luči. 

Big Brother, Commachio, Italija, 2013

Potrošniška družba nam preko medijev, plakatov in nakupovalnih centrov vsiljuje umetne cilje, ideale, idole in vrednote. Ko izgubljeni na življenjskih križiščih, ne vemo, kam naj zavijemo, so vrednote tiste, ki nam pomagajo izbrati pravo smer. Razum in izkušnje so premalo, da bi izbrali pravi odcep. Zmoremo pa oceniti ali nas odcep vodi k našim vrednotam ali stran od njih. Vrednote prevzamemo od staršev, kasneje nanje vpliva družbeno okolje. Zmedeni starši in okolje ne morejo vzgojiti drugega kot nove zmedene posameznike.

Wow!, Kranj, Slovenija, 2011

Zavoj po svoje, ne ozirajoč se na odziv staršev in družbe, sproža močne strahove, katerih korenine so prepletene s tistimi od temeljne navezanosti. Strah, da te bodo drugi zavrnili, če boš ravnal po svoji vesti in željah, ni namišljen. Za njegovo premagovanje je potrebne veliko trdnosti, ki jo dajeta predvsem dobra samopodoba in samozavest. Otroci in mladostniki ju premorejo toliko, kot so jim jo dali in dovolili drugi. Bolj kot je bilo zdravo okolje, v katerem so odraščali, prej bodo zmogli premagati hude strahove in vzeti življenje v svoje roke.

Strah, Piano Grande, Italija, 2013

Nič ni narobe, če smo kdaj preveč sledili drugim. Naredili kakšno napako več, kot bi si želeli. Včasih je že prav, da ne trmarimo za vsako ceno in drugim priznamo, da so imeli prav. A učimo se predvsem iz izkušenj in ne navodil drugih. Zato so stranpoti in napake nujne. Pametni postajamo od tega, kar doživimo in ne od tega, kar slišimo ali preberemo. Če se zalotimo, da ne hodimo več po svoji poti, preprosto samo – obrnemo. Če smo naredili napako, si jo dobrohotno odpustimo in poskusimo ponovno, tokrat še bolje zase.

Obrat, Great Sand Dunes, ZDA, 2012

Za obrate na svoje in sledenje svojim ciljem od drugih ne moremo vedno pričakovati aplavza. Ti imajo svoja pričakovanja in poglede, tudi v zvezi z nami. Če odkrito ravnamo po svoje, lahko ogrožamo njihovo na trhlih temeljih vzpostavljeno ravnovesje. Ko nekdo prižge luč, so odgovori osvetljeni za vse. Nekateri raje pogledajo proč, da jim ni treba nič spreminjati. Obrat k sebi včasih pomeni konflikte z drugimi. Nekateri se bodo prilagodili in ostali, drugi odšli. To je cena svobode in samostojnosti.

Jeza, Barcelona, Španija, 2013

Ni lahko zdržati v družbi norm in pričakovanj. Dilema, izgubiti sebe ali izgubiti druge, je včasih prehuda. Če po razumevanje in pomoč ne moreš k staršem in ni nikogar, ki bi te začutil in podprl, stiske lahko postanejo tako močne, da se zdijo nerešljive. Čisto na dnu, ko samota zazebe do kosti, se konec lahko zazdi rešitev. Še posebej za mladostnika, ki mu dobesedno vre v možganih. Potreba po samostojnosti in želja po pripadnosti ga vlečeta vsaka k sebi, kot bi ga želela raztrgati na dvoje.

Nebesa lahko počakajo, Vitanje, Slovenija, 2013

V najhujših stiskah se običajno skrivajo odločilni odgovori. Ko je vsega preveč, ko se zdi brezizhodno, lahko pomaga odmik. Stran od drugih, stran od vsega hudega in napornega. Prostovoljna samota nekje na varnem omogoči umirjen pogled od daleč. Stiske se mehčajo, pokažejo se druge rešitve. Nujen je kritičen, a prizanesljiv pogled na svoje misli, čustva in ravnanja. Ohranimo, kar nam koristi, odvrzimo, kar nam ne. Šele ko se naučimo biti sami s sabo, bomo zmogli biti z drugimi in iz odnosov vzeti, kar potrebujemo. 

Refleksije, Bohinj, Slovenija, 2011

Zakaj ne bi egoistično iz odnosov jemali čim več in poskušali dati čim manj? Čemu se sploh truditi s sabo in odnosi? Zakaj prenašati vse te stiske in težave, če obstaja toliko mašil in mamil? Brez vere v nekaj več je malo verjetno, da bomo postorili kaj več od tistega, v kar bomo prisiljeni. Gre za osebno vero ali prepričanje in ne religijo ali z njo povezane institucije. Smisel daje intimno verovanje, da nas povezuje kaj več od egoizma in da je še kak višji smisel od hrane, pijače, seksa in materialnih dobrin. Brez intimne vere ni smisla. Brez smisla ni volje in ne moči. Brez tega ni sprememb in samostojnosti.

Vera, Sorško polje, Slovenija, 2011

Človek ne išče sreče, zadovoljstva, … Išče ravnovesje. Ko napetosti v telesu postanejo tako neprijetne, da presežejo znosno mero, uporabimo naučene strategije, da se jih znebimo. Nekatere so koristne, druge ne. Nekatere so trajno koristne, nekatere sčasoma nehajo biti. Ravnovesje je težko najti že v odnosu do sebe, kaj šele v odnosih z drugimi. Stik s sabo in učinkovito upravljanje s čutenji sta ključni sposobnosti, ki skrbita za ohranjanje ravnotežja v odnosih. Zaradi teh dveh sposobnosti v odnosih prenesemo več in dlje zdržimo v tistih, ki so za nas koristni in jih je smiselno ohranjati. Lahko uživamo v njih, ne da bi se nam bilo treba preveč prilagajati in odrekati.

V ravnovesju, Istanbul, Turčija, 2014

Ko je bilo nekoč prehudo, smo morali skriti pred sabo, čemur nismo bili kos. Skupaj z neprijetnimi spomini smo skrili tudi čustva, povezana z njimi. Čeprav je bilo nekoč to nujno, smo z vsako tako skrivalnico izgubili tudi delček sebe. Pot do njihove vrnitve vodi preko srečanja s prav tistim, kar smo nekoč želeli pozabiti. Prebujeni spomini, njihovo ponovno oživljanje in doživljanje ni prijetno. Vendar odrasel človek zdrži več in zato zmore prevrednotiti spomine in z njimi povezano izkušnjo.

Spomini, Berlin, Nemčija, 2014

Naše sence iz preteklosti skrivajo pomembna sporočila, če si upamo soočiti z njimi. Razumljivo je, da se jim raje izogibamo. Zakaj bi podoživljali, kar smo nekoč za visoko ceno pozabili. Ljubezen do partnerja in otrok je tista, ki nas navda s pogumom, da zakorakamo v svoje temne sobane in se v ogledalu bližnjih srečamo s svojimi sencami. 

Sporočilo, Dubaj, UAE 2014

Ponovitev izkušnje, ki je čustveno in telesno dovolj podobna tisti iz pozabljene preteklosti, za trenutek odpre vrata v nezavedno. Odprta vrata so priložnost, da se na novo srečamo s svojimi spomini in sencami in jih ugledamo v novi luči. Kratek uvid nas lahko za vedno spremeni. Misli, čustva in telo odvržejo nepotrebno in nekoristno. Počasi in vedno bolj postajamo, kar smo. Vračamo si delčke osebnosti, ki smo se jim morali odpovedati, ponovno vzbrstijo tisti, ki so nekoč morali začasno zakrneti.

Uvid, Berlin, Nemčija, 2014

Naj bodo stiske še tako hude, tema nepredirna in sence grozeče, vedno je tudi izhod iz teme. Da ga najdemo, je včasih treba pogled za nekaj časa usmeriti nazaj. Srečanje s preteklostjo lahko ozdravi rane in nadoknadi zamujeno. Na novo prebujeni pristnost in intuicija pokažeta izhod, kjer je bil še nekaj minut nazaj neprebojen zid.

Izhod, Seattle, ZDA, 2012

Pristen in odkrit odnos do sebe odpre polja priložnosti za podobne odnose z drugimi. Samoto in odtujenost počasi nadomešča stik. Z življenjem in svetom okrog nas. Tudi viharji lahko postanejo prijazni. Najboljši prijatelj nas morda pričakuje za prvim hribom ali ovinkom. 

V dvoje, Struška, Slovenija, 2011

Pristnost in zdrava pozornost do drugih sta ključ do ravnovesja v odnosih. Če se bomo v njih kazali taki, kot smo v resnici, se nam bodo začeli približevati podobno misleči. Sprejemanje bo polnilo prostor, kjer je bila še včeraj zavrnitev. Toplina pristnih odnosov in medsebojnega sprejemanja bo talila razočaranja. Čeprav zdaj že zmoremo sami, ni treba, da bi bili sami. Včasih je pot v družbi prijetnejša. Še posebej, če spontano napredujemo k skupnemu cilju.

Navzgor, Struška, Slovenija, 2011

Življenje se nikoli ne bo odvijalo povsem po naših željah. Tudi če se srečamo z vsemi sencami in prižgemo luč v vseh sobanah. Življenje bo še vedno šlo svojo pot. Naproti nam bodo prihajali prijetni in neprijetni dogodki in ljudje. Tudi minevanju in poslavljanju se ne da izogniti. Ko sprejmemo druge in svet okrog sebe take, kot so in se zavemo svoje omejenosti, lahko ločimo tisto malo, kar lahko storimo od večine drugega, česar ne moremo. Umirita nas ravnovesje v sebi in v odnosih z drugimi. Težo in napor zamenjata pristnost, spontanost in neka povsem nova lahkost.

Lahkost bivanja, Great Sand Dunes, ZDA, 2012