Beautiful world / Lep je ta svet

KOMENTAR RAZSTAVE
Vasja Doberlet

IZIDOR je popotnik, je fotograf, je estet. Njegove fotografije krajine nam povedo in nas opominjajo: »kamorkoli gremo, povsod je lepo«. Povsod lahko najdemo in se veselimo, ko gledamo razkošja barv in oblik, ki sta jih ustvarila narava in človek, ki z njo živi. Gre za poglede, ki vzpodbudijo popotnika – opazovalca, da zavzdihne »kako lep je ta svet«. Tako je Izidor imenoval kolekcijo fotografij krajine.

Če take razglede doživi človek, ki je navajen gledati skozi objektiv, ki pozna zakonitosti komponiranja slik, ima občutek za barve in še mnoge druge drobne lastnosti, lahko naredi sliko, ki je lepša in bolj doživeta, kot je to marsikdo v resnici občutil, ko je bil tam. Za tako fotografijo mora avtor vedeti, kaj v sliko sodi in kaj ne. Izbrati mora primerne SVETLOBNE POGOJE . Luč v Izidorjevih slikah je najpogosteje pozna ali pa zgodnja, avtor zna tako svetlobo izrabiti in ob njegovih slikah dobimo občutek globine prostora, v katerem ustvarja.

Ustvarjati na terenu je najpomembnejša faza izdelave slike. Vendar v trenutku, ko pritisne na sprožilec, Izidor že ve, kakšno delo ga čaka v DIGITALNI TEMNICI. Tu nastopi druga faza ustvarjanja. Tisto kar je »videl«, je potrebno pretvoriti v izdelek, ki bo tudi gledalcu omogočil doživetje istega, kar je prevejalo avtorja. Tu lahko rečemo, da Izidor res dobro obvlada tehniko priprave slik. Zna poudariti, tisto kar je pomembno in odvzeti težo tistemu, kar ni. Tako pričara sceno, ki prebudi željo po potovanju.

AVTOR O RAZSTAVI

Tudi sam sem, kot večina, začel s pokrajinsko fotografijo, kasneje sem se posvetil drugim žanrom, kjer je več prostora za kreativnost in izražanje. V razstavi "Lep je ta svet" so zato večinoma zbrane že precej stare fotografije. Nekatere od fotografij so ob nastanku bile dovolj dobre, da sem zanje prejel kar nekaj mednarodnih nagrad. Dvojčka iz Provanse sta celo dobila zlato medaljo na neke vrste svetovnem pokalu, v katerem sodelujejo fotografske zveze s celega sveta.

Čeprav fotografije z razstave ne morejo več parirati perfekcijam, ki jih zadnje čase lahko spremljamo vsepovsod, so zame lep, nostalgičen spomin in odsev nekega romantičnega časa, ko je fotografija pomenila neprimerno več kot danes. Tistim, ki smo jo ustvarjali in tistim, ki so jo samo opazovali in občudovali.