Rather than attempting to capture an image that portrays the playfulness and blissful happiness of childhood, Gasperlin chooses to showcase the lesser-seen aspects of youth. One of the ways he achieves this goal is by allowing the subject to stare directly into the lens of the camera rather than capturing a more candid shot that would likely depict the subject in a more care-free state. The stare of the child, along with her facial expression, seems to hint at the endless contemplation and curiosity that comes during the formative years of a child’s life, years during which nearly everything still seems strange and confusing. Gasperlin also deliberately has the subject take up the majority of the frame. In doing so, he highlights the loneliness and isolation that children can feel during such a confusing time in their lives.

By creating such a portrait, Gasperlin challenges the commonly held notion that childhood is a simple time in one’s life. He asserts that it is the opposite: a time when the child has to figure out what everything means and how exactly they fit into the world. He asserts that life has never been, and never will be simple. As we grow older, we still look for the meaning behind everything, but both the questions and their answers become ever more complex and elusive. This message should not, however, should not be taken as sad or discouraging, but uplifting. If one can make it through the pure confusion that characterizes the formative days of childhood, then they should have confidence that the knowledge and experience gained during that time will be enough to guide them through all the other challenging stages of life.

by Alex Winks, published on Pixelle.co: https://www.pixelle.co/izidor-gasperlin/

V nadaljevanju zato ponujam v razmišljanje nekaj osnov o obdelavi fotografij. Za začetek bi obdelavo fotografij glede na intenzivnost razdelil na tri stopnje: interpretacijo, manipulacijo in montažo. Samo poimenovanje niti ni pomembno, pozornost naj velja vsebini.

INTERPRETACIJA

Če na kratko povzamem iz prejšnjih dveh člankov, je potrebno podatke, ki jih skozi objektiv zajame tipalo, najprej interpretirati, da sploh dobimo fotografijo. Nalogo lahko povsem prepustimo fotoaparatu, najbolj enostavno z izbiro jpg načina. Lahko jo prepustimo računalniku, recimo s klikom na srečo v Picasi. Ali pa zavihamo rokave in zadeve vzamemo v svoje roke. Kar pomeni, da bomo sami odločali, koliko bo kakšna barva intenzivna in kakšen odtenek bo imela. Uravnali bomo svetlobo na posnetku, nastavili nivo kontrastov… Kaj nas bo pri tem vodilo, je povsem naša stvar. Lahko da komu ne bo všeč naša končna verzija. Bi nam pa zelo težko kdo kaj očital, saj ničesar bistvenega nismo spremenili, kaj šele potvorili. Fotografija je naša, s tem tudi pravica, da jo interpretiramo po svoje.

Primer interpretacije z zmerno poudarjenimi barvami in kontrasti

MANIPULACIJA

Izrez in ostrenje sta običajno zadnji med osnovnimi obdelavami. Ne po naključju. Z njima se prične prehod v manipulacijo. Zgoraj naštete obdelave samo razlagajo podatke o najmanjših delih posnetka (pikslih). Večina ostritvenih tehnik pa te osnovne elemente fotografije že začne spreminjati. Izrez se jih preprosto kar znebi. Po uporabi manipulativnih tehnik se ne moremo več izgovarjati na svojo pravico do poljubne interpretacije. Fotografija vsebinsko ni več istovetna z originalnim posnetkom. Določenih pikslov ni več, drugi so spremenjeni ali premaknjeni. Vsi so še vedno z istega posnetka, pa vendarle ne več tam, kjer so bili. Tudi pri tako nedolžni tehniki kot je obrez (crop) so še vedno fotografi, ki prisegajo na posnetke brez rezanja. Težko jim je kar tako z levo roko oporekati. Pri sodobnih aparatih z 36 in več megapiksli lahko posnetek obrežemo za 90% in bo še vedno ostalo dovolj pikslov za objavo na spletu. Je preostalih 10% originala dovolj, da nimamo pomislekov? Vsak odgovor na to dilemo je načeloma pravi. Je pa za strpnost v debati koristno, da vemo o čem govorimo in presojamo. 

Z uporabo močnejših orožij iz arzenala manipulativnih tehnik, kot so npr. kloniranje, popravljanje perspektive, krčenje in raztegovanje (scale, warp), tudi najbolj širokosrčni ne morejo več mimo dejstva, da obdelana fotografija ne ustreza več originalu. Območje neomejene izrazne svobode pri interpretaciji se tukaj nepreklicno konča. Trčimo ob pravila in pričakovanja drugih. Razen če nam je za druge vseeno in nam je dovolj, da fotografijo občudujemo sami na svojem računalniku. Ko jo damo na splet ali kako drugače drugim na ogled, jo soočimo z napisanimi in nenapisanimi pravili. Tudi v fotografski demokraciji, kjer ima vsak pravico do svoje svobode in svojega prav, so neka temeljna pravila nujna. Z njimi je križ, brez njih bi bil še večji. Zelo poenostavljeno ta pravila urejajo, kaj je kje dovoljeno in kaj kje ni. Pri tem “kaj” zamenjajmo s tehniko obdelave, “kje” pa z zvrstjo oziroma žanrom fotografije. Pravila, ki veljajo v fotoreporterstvu se neprimerno ostrejša kot pravila v digiartu, kjer ostane praktično samo še eno – da ni pravil.

Primer manipulacije z  izrazitim rezanjem, poravnavo linij, barvnim zamikom in kloniranjem

MONTAŽA

Z manipulacijskimi tehnikami še vedno ostajamo pri samo enem posnetku. Sicer kaj odvzamemo in kaj premaknemo, a vsi piksli so še vedno iz originalnega posnetka. Z dodajanjem elementov z drugih posnetkov preidemo na nivo montaže. Kar vidimo na tako sestavljeni fotografiji, nima več neposredne povezave s tem, kar je bilo dejansko posneto. Če ste na prepusto nebo dolepili luno, vaša fotografija pač ne odraža več tega, kar je bilo v resnici pred vašim objektivom. Vsaka debata je odveč. Izjema je HDR,  pri katerem zložimo skupaj več posnetkov in je torej tehnično gledano čista montaža. Do te tehnike smo popustljivejši, ker z njo ne potvarjamo realnosti. Nasprotno! Samo odpravljamo pomanjkljivosti naše opreme, ki ne zmore zajeti tako velikega dinamičnega razpona kot naše oko. Iz več različno osvetljenih posnetkov ustvarimo enega, ki je neprimerno bližje realnosti, kot kateri koli od uporabljenih. Seveda če se avtor ne pusti zapeljati skominam funkcij, ki nimajo nobene zveze z HDR.

Primer montaže iz 7 fotografij

Predsodki o manipulaciji in montaži so nepotrebni, še posebej v vse bolj digitaliziranem svetu. Ni pa odveč zavedanje, da z montažo dokončno prestopimo mejo, ko postane izjemno pomembno, kje in na kakšen način tako fotografijo predstavimo.

V digitalni fotografiji torej vsaj interpretacijske tehnike ne bi smele biti sporne.  Lahko zgolj oporekamo avtorju, da je za naš okus in merila pretiraval z obdelavo. Ali se je brez potrebe ustavil mnogo prekmalu.  Če bi to avtorjevo svobodo želeli omejiti, bi morali razpolagati z nekim objektivnim kriterijem. Toda kako priti do njega?! O iskanju objektivnih kriterijev, pravil in o etiki v fotografiji pa več naslednjič. 

Ti vprašanji si postavljajo tudi udeleženci in žiranti na fotografskih natečajih, kjer je dovoljen samo določen obseg obdelave. Na natečajih pod pokroviteljstvom bolj znanih fotografskih organizacij (FIAP, PSA,…) je ta obseg določen kar s pravilnikom in naj bi bilo vse več ali manj jasno že z razpisano temo. Če zelo poenostavim, naj ne bi bilo v temah “Narava” in “Reportaža” dovoljeno praktično skoraj nič, razen nežnih osnovnih obdelav. Nasprotno pa naj bi v temi “Prosto” bilo dovoljeno praktično vse. Tema “Creative edit” pa udeležence naravnost spodbuja, da uporabijo vse, kar se jim prebuja v domišljiji in jim omogočajo najnovejši programi.

A kot smo navajeni, so pravilniki in teorija eno, praksa pa nekaj povsem drugega. Tudi v temi “Narava” so v zadnjih letih vedno pogosteje nagrajevane fotografije, ki bi po stopnji obdelanosti sodile namanj v prosto temo. Ali je to posledica spremembe okusa žirantov ali njihove tolerance do močnejše obdelave, lahko samo ugibamo. Vsekakor pa velja, da je za oceno, koliko in kako je fotografija obdelana, potrebno dvoje: odlično poznavanje samega žanra in odlično poznavanje možnosti sodobnih programov za obdelavo fotografij.

Odgovor na naslovno vprašanje tokrat ni tako enostaven, zagotovo tudi ne samo eden. V digitalni dobi skoraj nikogar več ne zanima, kakšen je bil v resnici kader, ujet v objektiv. Kar je na nek način logično in kar prav, saj gledalec tega niti ne more zadovoljivo oceniti. Logično se zato zdi vprašanje, kakšen smisel ima v fotografskih natečajih navajati pogoje, ki jih žiranti ne morejo preverjati. Verjetno ob tem kdo pomisli na nekatere prestižnejše natečaje in  revije, ki kot dokaz zahtevajo RAW datoteko.  

Tudi če odmislimo, da naše okolje  zaznavamo vsak po svoje in da ni samo enega objektivnega zaznavanja, ne moremo mimo tega, da RAW datoteka še ni fotografija. Podatki v njej so bili zapisani z različnimi algoritmi, ki ne dajo enakega rezultata. Poleg tega se zajeti podatki lahko interpretirajo tako ali drugače. Kar pomeni, da v smislu ugotavljanja “dejanskega stanja na terenu” RAW datoteka nič kaj dosti ne pomaga. Morebitno dokazovanje je omejeno kvečjemu na odkrivanje digitalne manipulacije in montaže, s katerima se fotografija ne več interpretira, ampak tudi spreminja (potvarja?).

V ilustracijo sta spodaj predstavljeni dve fotografiji. Spodnja fotografija je videti izjemno močno obdelana, a so bili uporabljeni samo osnovni in zmerni postopki: nastavitev beline proti toplejši, levelsi, malenkost dodani kontrasti in saturacija, zamik zelene v modro, rezanje in ostrenje. Razen barvnega zamika torej obdelave, ki so v vsakem primeru povsem sprejemljive tudi za temo “Narava” in vseeno tako velika razlika.

Sam se zato zelo nagibam k mnenju tistih, da je znotraj interpretacije vse “čisto”, da ne gre za vprašanje etike oziroma spoštovanja pravil, ampak gre predvsem za (subjektivni) občutek za pravo mero in doživljanje videnega. Avtor ravno s svojstvenim interpretiranjem povečuje ekspresivnost fotografije, ji daje osebni pečat, kar je gotovo eden od osrednjih ciljev fotografskega ustvarjanja. Če je že kaj v zvezi s tem neetičnega, je vsiljevanje svojega okusa za pravo mero drugim. 

Fotografi ne moremo mimo tega, da se v določenem času v določenem okolju razvije nek splošen občutek za pravo mero. Če želimo biti v tem okolju uspešni, se mu moramo vsaj deloma podrediti. Lahko pa se na to požvižgamo in delamo povsem po svoje. Kot avtorji imamo vso pravico, da fotografije obdelamo toliko, kot se nam zdi prav in je nam všeč. Šele ko jih pošljemo nekam, kjer veljajo določena pravila, smo jih pa seveda dolžni spoštovati.

Ne zgrešimo kaj dosti s poenostavitvijo, da je digitalni fotoaparat v bistvu računalnik, na katerega je pripete še nekaj “dodatne opreme”. Za namen tega članka sta pomembna predvsem objektiv in tipalo. Ko pade svetloba skozi objektiv na tipalo, se najprej v datoteko zapišejo natančni digitalni podatki o tej svetlobi. Tej prvi datoteki oziroma zbiru digitalnih podatkov še ne moremo reči fotografija. Podobno kot tudi osvetljen film še ni fotografija. Najmanj kar je potrebno narediti s temi digitalnimi podatki, je njihova interpretacija. Prva se zgodi že ob prepisu podatkov s tipala v t.i. RAW datoteko.  A s  tem še nismo dobili fotografije. Dobimo jo šele z drugo interpretacijo, ko program v fotoaparatu iz teh “surovih” podatkov naredi novo datoteko, običajno v jpg obliki. 

Fotograf na prvo interpretacijo nima vpliva. Gre za zaprte algoritme (programe), ki jih je določil proizvajalec. Koliko ga ima na drugo, je odvisno od fotoaparata. A tudi v najboljšem primeru je fotograf omejen zgolj na parametrični vpliv na ključne elemente fotografije: nastavitev beline, kontrastov, nasičenosti barv in ostrenja. Večino dela so torej namesto fotografa naredili kar proizvajalčevi programerji, ki so določili, kako bo iz množice podatkov nastala fotografija. Bolj kot so predvidljivi pogoji, v katerih je fotografija nastala, večja je verjetnost, da jim je to dobro uspelo.

Večini ljubiteljskih fotografov bo to morda zadoščalo, ne bo oziroma ne bi pa smelo naprednejšim fotografom. Med drugo interpretacijo se namreč izgubi večina informacij, ki jih je zajelo tipalo, preostale informacije pa so nepovratno pretvorjene oziroma obdelane. Vsaka nadaljna obdelava fotografije v jpg formatu je zato približno taka, kot bi na 100 decimalk natančne vhodne podatke najprej zaokrožili na 2 decimalki in šli z njimi naprej računat. Seveda bomo dobili nek rezultat, a zelo približen oziroma zaokrožen. Sodobna fotografija pa je tako napredovala, da “računanje” s približki običajno še za nadpovprečnost ni več dovolj, kaj šele za vrhunskost. Konkretno to računanje s približki pomeni, da imamo npr. neprijetne prežganine tam, kjer je tipalo sicer ujelo detajle, a so se izgubili med obdelavo, ki jo je izvedel program v fotoaparatu.

To razliko prikazujeta spodnji fotografiji: prvo v jpg formatu je obdelal program v fotoaparatu, drugo pa je iz RAW datoteke obdelal avtor, ki se je z nadzorovano obdelavo znebil nenaravne modrine snega, neprijetnega prežganega sonca in uravnotežil kontraste.

Fotografija iz fotoaparata v jpg brez naknadne obdelave

Fotografija iz fotoparata v RAW in naknadno obdelana s Capture NX2

Večini, ki fotografira v jpg načinu, se seveda z opisano dvojno interpretacijo ni treba ukvarjati in tako tudi ne s tem, kdaj in kako sploh nastane fotografija. In nismo več daleč do nesporazuma iz uvodnega vprašanja in razmišljanja, da iz fotoaparata dobimo neobdelano “pošteno” fotografijo, ki jo šele potem z računalniškimi programi obdelamo.

Ni vprašanje, ali fotografijo obdelati ali ne. Gre za dilemo, kdo in kako naj to stori. Bomo to večinoma prepustili skupini programerjev z Japonske ali pa bomo zavihali rokave in sami odločali o tem, kako bo izgledala naša fotografija. Fotografija žal oziroma na srečo (!) ni šah. Računalniški programi nikoli ne bodo dosegli človekove kreativnosti. Če pa jo že bodo, vsaj upajmo, da ne bodo odločali o tem, kaj nam je všeč in kaj ne. 

Med pripomočki, ki se še vedno množično uporabljajo, se bomo najprej posvetili filtrom. Omejili se bomo zgolj na možnost oziroma smiselnost njihove uporabe. Zelo na kratko lahko odgovorimo na prvo. Filtri gredo fizično skupaj z objektivi, ki se v svoji temeljni zasnovi niso spremenili. Torej je vse filtre možno uporabljati tudi v digitalni fotografiji.

Ko se začnemo spraševati o smiselnosti uporabe, iskanje odgovora postane malo bolj zapleteno. Vsi filtri, ki jih za namen tega članka niti ni treba posebej navajati, imajo zelo podobne učinke tudi v digitalni fotografiji. Vendar je večino učinkov možno ustvariti v poobdelavi. Programi za obdelavo fotografij nudijo vedno več in bolje. Če se odločamo za uporabo določenega filtra na terenu, to najmanj pomeni s sabo nositi nekaj več krame. Ki se lahko izgubi, razbije,… Na terenu je s tem tudi kar nekaj dela. Razmisliti je treba, kaj želimo doseči, kateri filter uporabiti. Potem je treba to nameščati in spet snemati. Skratka, kar precej dela. Treba je še upoštevati, da če se zmotimo in uporabimo napačni filter oziroma če učinek ni željen, tega v kasnejši obdelavi ne bomo mogli popraviti.  Pri fotografiranju brez filtrov se kasneje v poobdelavi prosto odločamo kateri učinek, če sploh, bomo dodajali. Težko je objektivno vrednotiti prednosti in pomanjkljivost, a nekako se ponuja logičen zaključek, da je smiselna samo uporaba filtrov, katerih učinkov ni mogoče ustvariti v poobdelavi. Taka sta v bistvu samo dva: polarizacijski filter in zatemnitveni (ND) filter.  

Polarizacijski filter skrbi za poudarjeno nasičenost barv, običajno na nebu. Ker to lahko izvedemo v poobdelavi, poleg tega pa ta učinek ne gre najbolj skupaj s širokokotnimi objektivi, se ta del uporabe opušča. Pomembnejši učinek je, da z vrtenjem filtra po želji odvzemamo ali dodajamo odseve na vodi, steklu, mokrih listih dreves, ipd. Fotografija z odsevi ali brez njih je lahko povsem nekaj drugega. 

ND filter uporabljamo, kadar želimo podaljšati čas osvetlitve. S tem želimo poudariti občutek gibanja (mlečni izgled vode, zameglitev oblakov, ipd.) Te učinke lahko simuliramo v poobdelavi, vendar jih je praktično nemogoče enako kvaliteto, predvsem mehkobo.  

Poleg ND filtrov, ki zatemnijo celoten posnetek, obstajajo tudi prehodni filtri, ki pokrivajo samo del kadra. Z njimi se npr. zatemni samo presvetlo nebo, da se izognemo prežganinam na oblakih. Ker pa enak učinek dosežemo fokaj enostavno s tehniko združevanja več različno osvetljenih posnetkov (HDR), lahko shajamo tudi brez prehodnih ND filtrov.