Homo urbanus / Urbane štorije

O AVTORJU IN RAZSTAVI
Vasja Doberlet

Izidorjeva razstava je MOZAIK IZ 36 KAMENČKOV, ki tvorijo del slike življenja v današnjem hitrem času. Ustvarili smo čudovit virtualni svet. Perfekcija sodobnih človeških bivališč nas osupne in daje vtis, da živimo v pravljici. V resnici pa živimo v zlatih kletkah, sami in osamljeni. Poti so tudi po naši krivdi zavite in zapletene, čeprav imamo jasne in premočrtne cilje. V tekmovalnem okolju smo si sovražni in zavidljivi. Ustvarili smo veliko balasta, ki navdušuje samo prvi trenutek, kasneje pa mu moramo služiti.

Namesto da bi si vzeli ČAS ZASE, počasi in neopazno izgubljamo pristnost in svobodo. Svet in druge gledamo grdo, a se vseeno še vedno oziramo za idoli. Ti ostajajo virtualni in nedosegljivi  v realnem svetu. Šele ko pobegnemo iz takega urbanega sveta, spet začutimo svobodo, a ta ni samoumevna in popolna. Vse poti nam niso odprte, lahko pa prosto iščemo svojo pot, se ustavimo in zamislimo in morda le najdemo – svojo pot na svetlo.

Izidorjeve ZGODBE, ki so me popeljale k zgornjemu razmišljanju, so rezultat njegovega kompleksnega kreativnega fotografskega ustvarjanja. To so fotografije, ki so zgovorne in tehnično dovršene. Čestitam mu za lepo razstavo in bogat izbor fotografij: prav vsaka zase pripoveduje zgodbo, skupaj pa puščajo nedvoumno sporočilo.


AVTOR O RAZSTAVI

Če odmislimo studijsko fotografijo, praktično vsi ZAČNEMO s fotografiranjem narave-pokrajine in ljudi. Naslednji korak je, da si te motive, ki se ponujajo sami od sebe, pogledamo pobliže in tako nastanejo fotografije detajlov in close-up portretov, s katerimi skušamo ujeti "dušo" narave ali portretiranca.

Običajni naslednji korak je PREMIK V URBANO OKOLJE, kjer iščemo zanimive arhitekturne motive in jih povezujemo s človekom oziroma njegovo figuro. Tako se premikamo v najbolj zahtevno področje "nerežirane" fotografije: street oz. life fotografijo, ki je toliko več vredna, če poleg estetskega užitka ponudi še zgodbo.

Če želimo to doseči, moramo UPORABITI VSE TEHNIKE s področja pokrajinske, arhitekturne in portretne fotografije, jih učinkovito, estetsko in kreativno povezati ter ob tem imeti še poljub sreče, da nam v izbran kader na pravo mesto vstopi primerna oseba ali skupina ljudi. Zato je ta zvrst fotografije tako zahtevna.

V "Urbanih štorijah" sem zbral za moj okus najmočnejše "zgodbarske" fotografije. Pri nekaterih se zgodba ponuja sama po sebi, druge zahtevajo malo več gledalčeve vztrajnosti in tudi kreativnega opazovanja. Čisto vse fotografije so spontane, BREZ FOTOGRAFSKE REŽIJE: po izbiri kadra sem čakal, da vanj vstopi prava oseba. Včasih sem moral čakati zelo dolgo.