O RAZSTAVI
Polnočne iluzije je naslov razstave fotografij, nastalih na avtorjevih potovanjih po Islandiji junija 2012 in 2014, ko je noči na Islandiji samo za vzorec. Večina razstavljenih fotografij je bila zato posnetih okrog polnoči, ko je sonce tik nad ali pod obzorjem podarjalo najlepšo svetlobo. V ostalih delih dneva pa je avtor z uporabo kombinacije zatemnitvenih filtrov poskušal ustvarjati vsaj približke, iluzijo polnočne svetlobe.
Iskanje idealne svetlobe je za fotografa na Islandiji nuja. Islandija slovi kot dežela mnogoterih čudes, divje in zelo drugačne pokrajine. To sicer drži. A to ne pomeni, da so te naravne znamenitosti na vsakem koraku, da je naloga popotnika-fotografa enostavna, da se samo vozi naokrog in pritiska na sprožilec. Nasprotno: dobro je treba vedeti, kam se “splača” zapeljati. Ker pa Islandijo vsako leto obiskujejo horde fotografov, so vse najboljše lokacije že tako preslikane, da je za tisto “nekaj več” treba biti ob pravem času na pravem mestu.
Kljub vsem računalniškim tehnikam obdelave fotografij, je pri pokrajinski fotografiji še vedno izjemna naravna svetloba tista, ki edina ustvarja presežke. Za biti “na pravem kraju ob pravem času” se je na Islandiji treba odreči večini komforta. V nastajanje razstavljenih fotografij so vtkane tudi dolge vožnje, prečkanje vodnih strug, spanje v šotoru pri temperaturah okrog ničle, vztrajanje na dežju, vetru... Ravno stalno spreminjajoče vremenske razmere so največja priložnost za fotografa, Islandija pa je glede teh sprememb res “radodarna”.
Skupni imenovalec praktično vseh fotografij s tega potovanja je voda. V vseh možnih oblikah, če ne drugače pa vsaj od zgoraj. Največji in najlepši evropski slapovi, jezera, fjordi, gejzirji, vrelci ... Vedno nekaj brbota, žubori, valovi, pljuska, šumi ... Voda v kombinaciji z izjemno barvitostjo in včasih prav nadnaravnimi svetlobnimi odtenki nas naravnost vabi, da odklopimo, se poigramo, se prepustimo iluzijam. Ne samo ob polnoči ...