Path to yourself / Poti do sebe

O AVTORJU IN RAZSTAVI
Matej Peljhan

Izidor Gašperlin je po fotografskem stažu relativno mlad (opomba: komentar je bil napisan leta 2013), po uspehih pa pri nas že dodobra uveljavljen in poznan in avtor. Ob izjemno hitrem vzponu se marsikdo sprašuje, kako je mogoče v samo nekaj letih  na mednarodnih fotografskih natečajih prejeti toliko nagrad in priznanj. Nedvomno gre v prvi vrsti za talent in nadarjenost, ki pa sta pri Gašperlinu podkrepljena še z veliko mero predanosti, sistematičnosti, premišljenosti  in ambicioznosti – lastnosti, ki so pripomogle, da je tudi v drugih dejavnostih, s katerimi se je, ali se še ukvarja, tako uspešen. Avtor svoj fotografski navdih črpa predvsem na potovanjih širom po svetu. Od tam nam prinaša svoje impresije pokrajin in mest, portrete ljudi, pogosto pa tam najde spodbudo  tudi za bolj intimno, izpovedno fotografijo.

Razstava, ki smo ji priča, je v tem smislu prav gotovo velik korak naprej v njegovi ustvarjalnosti. Kolekcija osemnajstih del predstavlja dovršen in premišljen izbor črnobelih fotografij, ki že vsaka za sebe predstavljajo zaokroženo zgodbo, kot celota pa dobijo še dodaten presežek. Na prvi pogled so si fotografije zelo različne. Že iz navedb krajev se da razbrati, da so ujeti trenutki zabeleženi po celem svetu, v različnih časih in v različnih okoljih, od urbanega do naravnega.  Kaj je torej tisto, kar fotografije povezuje v tako odlično zamišljeno celoto? Človek. Na začetku življenjske poti sicer še v prisotnosti starša, kasneje pa v položaju, ko se mora v svojem okolju zanašati najprej in predvsem sam nase. A vidi se, da to ne gre tako lahko. Majhen in nebogljen, se v iskanju cilja večkrat počuti izgubljen in v dvomih, kako naprej.  Kot da ne bi vedel, da so vsa ta potovanja iskanje nečesa, kar že ves čas nosi v sebi, pa se tega ne zaveda. Kot da ne bi vedel, da včasih najdlje pride tisti, ki se zna za trenutek ustaviti in v miru premisliti. Sprejeti sebe, zagrabiti izziv in živeti svoje življenje v vsej polnosti. Šele takrat postane bivanje lažje in, kot govori naslov zadnje fotografije - lahkotnejše.

Na fotografijah osebam skoraj ne prepoznamo obraza. Mogoče se zato z njimi še lažje identificiramo in vanje projiciramo svoja lastna občutja. To je tudi avtorjev namen - ne vsiljuje nam svoje lastne sodbe, ampak nas zgolj nagovarja, da o tovrstnih eksistencialnih vprašanjih razmišljamo tudi mi sami. Znova in znova, pa čeprav brez prave možnosti, da se do samega bistva tudi dokopljemo. Verjamem, da se v tovrstni atmosferi zna gledalcu po zaključenem ogledu znova in znova tudi korak kar sam od sebe usmeriti v še en krog.

Gašperlinova fotografska govorica je formalno izjemno dovršena in izpiljena. Kompozicijska in svetlobna uravnoteženost, velika globinska ostrina in občutek za detajl so že kar na meji perfekcije. Na velikoformatnih printih se to še toliko bolj opazi. Nasploh je postprodukcijska računalniška obdelava, ki jo moramo v digitalni fotografiji seveda razumeti kot sestavni del ustvarjalnega umetniškega procesa,  na izjemno visoki ravni. Po eni strani predstavlja že kar njegov značilen umetniški podpis, po drugi strani pa je potrebno priznati, da ni samo sama sebi namen, ampak služi predvsem poudarjanju tistega, kar je v umetnosti bistveno - vsebine.