Faces for sale / Obrazi Naprodaj

O AVTORJU IN RAZSTAVI
Simona in Jure Kravanja

Pričujoče podobe, ki danes vabijo in pripovedujejo, nosijo zapis daljne in tudi informacijsko oddaljene dežele Etiopije. Današnji izbor nam tokrat v užitek ne ponuja krajine in pokrajine, temveč ljudi, izraslih iz nje, njih obraze, obraze “naprodaj”, kakor je jagodni izbor fotografij poimenoval avtor.

Ravno to poslednje, namreč občutek, vtis, da so obrazi kakorkoli ali komurkoli ponujani, naprodaj, to stanje nam je umetnik najprej v fotografiji zakril, a ga potem v drugem koraku v naslovu dražljivo napovedal. Tako nam je z njim razkril tisto, česar sami ob ogledovanju podob ne bi mogli uvideti in bi bili prepričani, da so vsi ti ljudje, veliki in mali, mladi in stari, doživeli srečanje s fotografom in dejanjem fotografiranja prvič; tako prvinsko neizumetničeno, otroško zaupljivo in hkrati plaho sramežljivo zrejo ali prav v kamero ali pa nekam daleč proč od nje, kakor da ne vedo, čemu služi. Prav v nobenih očeh ne najdemo nelagodja, kaj šele odpora.

Umetnik Izidor Gašperlin s pričujočim ciklom očara z zmožnostjo, da v raznolikih, skrajnih, mestoma neprijaznih svetlobnih, vremenskih in krajinskih pogojih ustvari harmonijo dirigenta in orkestra, dasiravno je našim očem popolnoma skril in prikril, da so vsi ti ljudje bližnje srečanje s fotografi in fotografskimi kamerami doživeli že večkrat, nekateri mnogokrat. Prav tako je našim očem utajil, da tiste dni ni bil edini fotograf, željan obrazov naprodaj, temveč da je bil eden izmed mnogih, ki so tisti dan in tiste dni dajali in prejemali spomine.

Vse te pomankljivosti, zlasti svetlobne, je avtor nadoknadil v postprodukciji, kjer je dokazal svoje mojstrstvo tudi v osvetljevanju, podosvetljevanju, kontrastiranju in niansiranju. Avtorjeva odločitev, da se odpove ognjevitim barvam in spregovori v svetlo- temnih niansah, gotovo ni bila lahka, a se je zopet izkazala za pravilno, saj je na ta način dosegel izrazitejšo izolacijo obrazov in posledično omogočil močnejše izstopanje čustvenega naboja in poglobil gledalčevo odzivnost.

Zavedajoč se tega spoznamo in sprejmemo absurdnost neizbežnega: vsi ti ljudje, ponujajoč in prodajajoč svoje obraze, podaljšujejo življenje svoji prvinskosti, svoji biti, saj v fotografovih očeh prepoznavajo svojo enkratnost, neponovljivost in nezamenljivost. Tako lahko govorimo o simbiozi tržnega, o udejanjanju daj-dam odnosa, da bi na nekaterih fotografijah že jasno občutili neizbežnost prihajajočega, ki kontrastrira in poteguje jasno ločnico med včeraj in danes. Avtor nas vodi umirjeno, brez poudarkov, dovoljujoč nam lasten tempo, kar je izraz njegove velike samodiscipline.

Avtorjeva odlika ustvarjanja iluzije studijskega, vzdušja brezčasnosti, neminljivosti in neponovljivosti, rokohitrsko preusmerjanje pozornosti ter usmerjanje čutov v sprejemanje izžarevanja  miru in umirjenosti – torej prav to, prav ta odlika nakazuje in dokazuje, da je Izidor Gašperlin dosegel zopet enega vrhov svojega umetniškega pogorja.