Mirrors of the soul / Pogledi

O AVTORJU IN RAZSTAVI
Andreja Peklaj

IZIDOR na zanimiv in svojski način združuje fotografsko udejstvovanje z drugimi vidiki svojega življenja. Sočno, strastno in učinkovito jih preplete med seboj v dopolnjujoče in podpirajoče dejavnike. Na poti k odličnosti vloži vso svojo energijo, pri tem ostaja povsem odgovoren, ozemljen in osrediščen. Odlikuje ga izbira najboljšega zornega kota, tako pri fotografiranju kot v vsakdanjem življenju, saj je pomembno, kam in kako se (v sebi) postavimo in iz kakšnega (notranjega)  položaja najbolje, najučinkoviteje delujemo.

POGLEDI. Samodejno se sproži množica spominov, občutij, asociacij: otroški pogledi, radovedni, žalostni, prestrašeni, odkriti, prikriti, pogledi od zunaj, vase obrnjeni pogledi … Izidor Gašperlin pravi pogledom na tej razstavi »ukradeni« pogledi, meni pa se vse bolj dozdevajo »najdeni« pogledi. Z vnaprej umeščenim aparatom potrpežljivo čaka, da zabeleži prvi pogled, ki je hkrati najbolj avtentičen izraz duše za očmi portretiranca, vpetega v svojskost njegovega življenja, odnosov, okolja. Zakaj potovati, zakaj iskati poglede v daljnjih deželah (Etiopiji, Filipinih, Omanu, Istambulu, Kambodži, Siciliji), v težkih življenjskih okoljih, revnih, z nam običajnim vrednotenjem civilizacijskih norm? Kakšen smisel bi imela ta potovanja, če bi fotografovo delovanje gnala zgolj sla po unikatnih fotografskih trofejah in nastala dela ne bi odsevala globljega pomena njegovega avanturistično navdahnjenega duha? Malo je odgovorov, ki bi se lahko izognili različnim oblikam sodobnega zavojevanja, vključno s fotografskim turizmom.

POTOVANJA - TAKA IN DRUGAČNA. Z visoko stopnjo etičnosti in spoštovanjem dostojanstva soljudi vstopa v odnose le človek, zavezan nenehnemu procesu (lastnega) ozaveščanja. Razbremenjen samodelujočih  spon vsakdanjika se izpraznjen preda doživetjem v novih, spremenjenih, nepoznanih okoliščinah, ki ga nemalokrat dodobra pretresejo. Dovoli, da se skozi vznemirljiva očesna zrcaljenja zgodi še eno, vzporedno potovanje. Potovanje v sebe samega, ki ga vsakokrat spremeni in duhovno razširi. Raziskovanje še ne prepoznanih, odtujenih, odrinjenih delčkov sebe, nepoznanih notranjih obrazov in izrazov dvigne plasti čustvenih usedlin, arhetipske podobe pa razkrivajo svoj pomen. Nemalo poguma zahteva tovrstno potovanje. Zdi se, da ga pri tem – včasih tudi nezavedno – žene prav sla po prepoznanju lastne avtentične biti, individualizirane in hkrati nerazdružno  plavajoče v oceanu neminljive zavesti bivanjske enosti.  »Vsi drugačni, vsi enaki« postane globoka osebna in duhovna izkušnja, ki aktivira in utrjuje pristno sočutje in empatičen odnos do soljudi.  Iz take notranje drže deluje Izidor Gašperlin kot terapevt. Srečuje se z življenjskimi zgodbami ljudi, ki jim pošteno ponudi strokovno pomoč in izkustveno ogledalo.