Še vedno me preseneti, kako pogosto mi zastavijo to vprašanje na predavanjih in delavnicah. Res gre dostikrat bolj za nesporazum, kot pred nekaj dnevi, ko je tehnično odlično podkovanemu kolegu iz našega foto društva ušlo, da njegova fotka “ni nič obdelana”.  Izgleda, da je še vedno precej fotografov, ki ne poznajo najbolje ozadja nastanka digitalnih fotografij. Čeprav je od prvih digitalnih fotoaparatov minilo že več kot 20 let. Naj ta uvod kar zaključim s preprostim in vedno enakim odgovorom na zgornje vprašanje: V digitalni fotografiji ne obstaja fotografija, ki ne bi bila (računalniško, programsko) obdelana. Naslovno vprašanje je podobno nesmiselno, kot če bi pri fotografiranju na film vprašali, če sta film/fotografija razvita.

Ne zgrešimo kaj dosti s poenostavitvijo, da je digitalni fotoaparat v bistvu računalnik, na katerega je pripete še nekaj “dodatne opreme”. Za namen tega članka sta pomembna predvsem objektiv in tipalo. Ko pade svetloba skozi objektiv na tipalo, se najprej v datoteko zapišejo natančni digitalni podatki o tej svetlobi. Tej prvi datoteki oziroma zbiru digitalnih podatkov še ne moremo reči fotografija. Podobno kot tudi osvetljen film še ni fotografija. Najmanj kar je potrebno narediti s temi digitalnimi podatki, je njihova interpretacija. Prva se zgodi že ob prepisu podatkov s tipala v t.i. RAW datoteko.  A s  tem še nismo dobili fotografije. Dobimo jo šele z drugo interpretacijo, ko program v fotoaparatu iz teh “surovih” podatkov naredi novo datoteko, običajno v jpg obliki. 

Fotograf na prvo interpretacijo nima vpliva. Gre za zaprte algoritme (programe), ki jih je določil proizvajalec. Koliko ga ima na drugo, je odvisno od fotoaparata. A tudi v najboljšem primeru je fotograf omejen zgolj na parametrični vpliv na ključne elemente fotografije: nastavitev beline, kontrastov, nasičenosti barv in ostrenja. Večino dela so torej namesto fotografa naredili kar proizvajalčevi programerji, ki so določili, kako bo iz množice podatkov nastala fotografija. Bolj kot so predvidljivi pogoji, v katerih je fotografija nastala, večja je verjetnost, da jim je to dobro uspelo.

Večini ljubiteljskih fotografov bo to morda zadoščalo, ne bo oziroma ne bi pa smelo naprednejšim fotografom. Med drugo interpretacijo se namreč izgubi večina informacij, ki jih je zajelo tipalo, preostale informacije pa so nepovratno pretvorjene oziroma obdelane. Vsaka nadaljna obdelava fotografije v jpg formatu je zato približno taka, kot bi na 100 decimalk natančne vhodne podatke najprej zaokrožili na 2 decimalki in šli z njimi naprej računat. Seveda bomo dobili nek rezultat, a zelo približen oziroma zaokrožen. Sodobna fotografija pa je tako napredovala, da “računanje” s približki običajno še za nadpovprečnost ni več dovolj, kaj šele za vrhunskost. Konkretno to računanje s približki pomeni, da imamo npr. neprijetne prežganine tam, kjer je tipalo sicer ujelo detajle, a so se izgubili med obdelavo, ki jo je izvedel program v fotoaparatu.

To razliko prikazujeta spodnji fotografiji: prvo v jpg formatu je obdelal program v fotoaparatu, drugo pa je iz RAW datoteke obdelal avtor, ki se je z nadzorovano obdelavo znebil nenaravne modrine snega, neprijetnega prežganega sonca in uravnotežil kontraste.

Fotografija iz fotoaparata v jpg brez naknadne obdelave

Fotografija iz fotoparata v RAW in naknadno obdelana s Capture NX2

Večini, ki fotografira v jpg načinu, se seveda z opisano dvojno interpretacijo ni treba ukvarjati in tako tudi ne s tem, kdaj in kako sploh nastane fotografija. In nismo več daleč do nesporazuma iz uvodnega vprašanja in razmišljanja, da iz fotoaparata dobimo neobdelano “pošteno” fotografijo, ki jo šele potem z računalniškimi programi obdelamo.

Ni vprašanje, ali fotografijo obdelati ali ne. Gre za dilemo, kdo in kako naj to stori. Bomo to večinoma prepustili skupini programerjev z Japonske ali pa bomo zavihali rokave in sami odločali o tem, kako bo izgledala naša fotografija. Fotografija žal oziroma na srečo (!) ni šah. Računalniški programi nikoli ne bodo dosegli človekove kreativnosti. Če pa jo že bodo, vsaj upajmo, da ne bodo odločali o tem, kaj nam je všeč in kaj ne.