-
PREGLED ČLANKOV
- Childhood with Izidor Gasperlin 17/09/2022
- Stopnje obdelave fotografij 12/09/2013
- Ali je fotografija preveč obdelana? 24/06/2013
- Ali je fotografija obdelana? 17/06/2013
- Uporaba filtrov v digitalni fotografiji 24/04/2013
V prejšnjem članku smo ugotovili, da je za nastanek digitalne fotografije nujna računalniška oziroma programska obdelava. Dokler podatkov, ki jih je zajelo tipalo, tako ali drugače ne obdelamo, razpolagamo zgolj z “digitalnim potencialom”, iz katerega je treba fotografijo šele narediti. Sodeč po debatah na spletnih forumih je naslednje vprašanje, ki še vedno precej vznemirja, koliko je fotografija lahko obdelana in kdaj je preveč. Kaj je dovoljeno in kaj ni?
Ti vprašanji si postavljajo tudi udeleženci in žiranti na fotografskih natečajih, kjer je dovoljen samo določen obseg obdelave. Na natečajih pod pokroviteljstvom bolj znanih fotografskih organizacij (FIAP, PSA,…) je ta obseg določen kar s pravilnikom in naj bi bilo vse več ali manj jasno že z razpisano temo. Če zelo poenostavim, naj ne bi bilo v temah “Narava” in “Reportaža” dovoljeno praktično skoraj nič, razen nežnih osnovnih obdelav. Nasprotno pa naj bi v temi “Prosto” bilo dovoljeno praktično vse. Tema “Creative edit” pa udeležence naravnost spodbuja, da uporabijo vse, kar se jim prebuja v domišljiji in jim omogočajo najnovejši programi.
A kot smo navajeni, so pravilniki in teorija eno, praksa pa nekaj povsem drugega. Tudi v temi “Narava” so v zadnjih letih vedno pogosteje nagrajevane fotografije, ki bi po stopnji obdelanosti sodile namanj v prosto temo. Ali je to posledica spremembe okusa žirantov ali njihove tolerance do močnejše obdelave, lahko samo ugibamo. Vsekakor pa velja, da je za oceno, koliko in kako je fotografija obdelana, potrebno dvoje: odlično poznavanje samega žanra in odlično poznavanje možnosti sodobnih programov za obdelavo fotografij.
Odgovor na naslovno vprašanje tokrat ni tako enostaven, zagotovo tudi ne samo eden. V digitalni dobi skoraj nikogar več ne zanima, kakšen je bil v resnici kader, ujet v objektiv. Kar je na nek način logično in kar prav, saj gledalec tega niti ne more zadovoljivo oceniti. Logično se zato zdi vprašanje, kakšen smisel ima v fotografskih natečajih navajati pogoje, ki jih žiranti ne morejo preverjati. Verjetno ob tem kdo pomisli na nekatere prestižnejše natečaje in revije, ki kot dokaz zahtevajo RAW datoteko.
Tudi če odmislimo, da naše okolje zaznavamo vsak po svoje in da ni samo enega objektivnega zaznavanja, ne moremo mimo tega, da RAW datoteka še ni fotografija. Podatki v njej so bili zapisani z različnimi algoritmi, ki ne dajo enakega rezultata. Poleg tega se zajeti podatki lahko interpretirajo tako ali drugače. Kar pomeni, da v smislu ugotavljanja “dejanskega stanja na terenu” RAW datoteka nič kaj dosti ne pomaga. Morebitno dokazovanje je omejeno kvečjemu na odkrivanje digitalne manipulacije in montaže, s katerima se fotografija ne več interpretira, ampak tudi spreminja (potvarja?).
V ilustracijo sta spodaj predstavljeni dve fotografiji. Spodnja fotografija je videti izjemno močno obdelana, a so bili uporabljeni samo osnovni in zmerni postopki: nastavitev beline proti toplejši, levelsi, malenkost dodani kontrasti in saturacija, zamik zelene v modro, rezanje in ostrenje. Razen barvnega zamika torej obdelave, ki so v vsakem primeru povsem sprejemljive tudi za temo “Narava” in vseeno tako velika razlika.
Sam se zato zelo nagibam k mnenju tistih, da je znotraj interpretacije vse “čisto”, da ne gre za vprašanje etike oziroma spoštovanja pravil, ampak gre predvsem za (subjektivni) občutek za pravo mero in doživljanje videnega. Avtor ravno s svojstvenim interpretiranjem povečuje ekspresivnost fotografije, ji daje osebni pečat, kar je gotovo eden od osrednjih ciljev fotografskega ustvarjanja. Če je že kaj v zvezi s tem neetičnega, je vsiljevanje svojega okusa za pravo mero drugim.
Fotografi ne moremo mimo tega, da se v določenem času v določenem okolju razvije nek splošen občutek za pravo mero. Če želimo biti v tem okolju uspešni, se mu moramo vsaj deloma podrediti. Lahko pa se na to požvižgamo in delamo povsem po svoje. Kot avtorji imamo vso pravico, da fotografije obdelamo toliko, kot se nam zdi prav in je nam všeč. Šele ko jih pošljemo nekam, kjer veljajo določena pravila, smo jih pa seveda dolžni spoštovati.