-
PREGLED ČLANKOV
- Childhood with Izidor Gasperlin 17/09/2022
- Stopnje obdelave fotografij 12/09/2013
- Ali je fotografija preveč obdelana? 24/06/2013
- Ali je fotografija obdelana? 17/06/2013
- Uporaba filtrov v digitalni fotografiji 24/04/2013
Pred časom sem v dveh člankih poskušal odgovoriti na vprašanje Ali je fotografija (preveč) obdelana. V njih sem poskušal pojasniti ne samo, da je obdelava nujna. Fotografija nastane šele z obdelavo digitalnih podatkov, pri njihovi interpretaciji pa ima avtor veliko kreativne svobode. A kot povsod, ima ta tudi v fotografiji svoje meje. O tem, kje so, se med fotografi še vedno krešejo mnenja, včasih kar precej nestrpna. Da ne bo nesporazuma, odločno zagovarjam pravico, da vsak gleda na fotografijo s svojimi očmi in kriteriji. Vendar naj bodo pri tem uporabljeni argumenti, ki so konsistentni in v skladu z dejstvi. V fotografiji jih sicer res ni veliko, nekaj jih pa vseeno je.
V nadaljevanju zato ponujam v razmišljanje nekaj osnov o obdelavi fotografij. Za začetek bi obdelavo fotografij glede na intenzivnost razdelil na tri stopnje: interpretacijo, manipulacijo in montažo. Samo poimenovanje niti ni pomembno, pozornost naj velja vsebini.
Če na kratko povzamem iz prejšnjih dveh člankov, je potrebno podatke, ki jih skozi objektiv zajame tipalo, najprej interpretirati, da sploh dobimo fotografijo. Nalogo lahko povsem prepustimo fotoaparatu, najbolj enostavno z izbiro jpg načina. Lahko jo prepustimo računalniku, recimo s klikom na srečo v Picasi. Ali pa zavihamo rokave in zadeve vzamemo v svoje roke. Kar pomeni, da bomo sami odločali, koliko bo kakšna barva intenzivna in kakšen odtenek bo imela. Uravnali bomo svetlobo na posnetku, nastavili nivo kontrastov… Kaj nas bo pri tem vodilo, je povsem naša stvar. Lahko da komu ne bo všeč naša končna verzija. Bi nam pa zelo težko kdo kaj očital, saj ničesar bistvenega nismo spremenili, kaj šele potvorili. Fotografija je naša, s tem tudi pravica, da jo interpretiramo po svoje.
Primer interpretacije z zmerno poudarjenimi barvami in kontrasti
Izrez in ostrenje sta običajno zadnji med osnovnimi obdelavami. Ne po naključju. Z njima se prične prehod v manipulacijo. Zgoraj naštete obdelave samo razlagajo podatke o najmanjših delih posnetka (pikslih). Večina ostritvenih tehnik pa te osnovne elemente fotografije že začne spreminjati. Izrez se jih preprosto kar znebi. Po uporabi manipulativnih tehnik se ne moremo več izgovarjati na svojo pravico do poljubne interpretacije. Fotografija vsebinsko ni več istovetna z originalnim posnetkom. Določenih pikslov ni več, drugi so spremenjeni ali premaknjeni. Vsi so še vedno z istega posnetka, pa vendarle ne več tam, kjer so bili. Tudi pri tako nedolžni tehniki kot je obrez (crop) so še vedno fotografi, ki prisegajo na posnetke brez rezanja. Težko jim je kar tako z levo roko oporekati. Pri sodobnih aparatih z 36 in več megapiksli lahko posnetek obrežemo za 90% in bo še vedno ostalo dovolj pikslov za objavo na spletu. Je preostalih 10% originala dovolj, da nimamo pomislekov? Vsak odgovor na to dilemo je načeloma pravi. Je pa za strpnost v debati koristno, da vemo o čem govorimo in presojamo.
Z uporabo močnejših orožij iz arzenala manipulativnih tehnik, kot so npr. kloniranje, popravljanje perspektive, krčenje in raztegovanje (scale, warp), tudi najbolj širokosrčni ne morejo več mimo dejstva, da obdelana fotografija ne ustreza več originalu. Območje neomejene izrazne svobode pri interpretaciji se tukaj nepreklicno konča. Trčimo ob pravila in pričakovanja drugih. Razen če nam je za druge vseeno in nam je dovolj, da fotografijo občudujemo sami na svojem računalniku. Ko jo damo na splet ali kako drugače drugim na ogled, jo soočimo z napisanimi in nenapisanimi pravili. Tudi v fotografski demokraciji, kjer ima vsak pravico do svoje svobode in svojega prav, so neka temeljna pravila nujna. Z njimi je križ, brez njih bi bil še večji. Zelo poenostavljeno ta pravila urejajo, kaj je kje dovoljeno in kaj kje ni. Pri tem “kaj” zamenjajmo s tehniko obdelave, “kje” pa z zvrstjo oziroma žanrom fotografije. Pravila, ki veljajo v fotoreporterstvu se neprimerno ostrejša kot pravila v digiartu, kjer ostane praktično samo še eno – da ni pravil.
Primer manipulacije z izrazitim rezanjem, poravnavo linij, barvnim zamikom in kloniranjem
Z manipulacijskimi tehnikami še vedno ostajamo pri samo enem posnetku. Sicer kaj odvzamemo in kaj premaknemo, a vsi piksli so še vedno iz originalnega posnetka. Z dodajanjem elementov z drugih posnetkov preidemo na nivo montaže. Kar vidimo na tako sestavljeni fotografiji, nima več neposredne povezave s tem, kar je bilo dejansko posneto. Če ste na prepusto nebo dolepili luno, vaša fotografija pač ne odraža več tega, kar je bilo v resnici pred vašim objektivom. Vsaka debata je odveč. Izjema je HDR, pri katerem zložimo skupaj več posnetkov in je torej tehnično gledano čista montaža. Do te tehnike smo popustljivejši, ker z njo ne potvarjamo realnosti. Nasprotno! Samo odpravljamo pomanjkljivosti naše opreme, ki ne zmore zajeti tako velikega dinamičnega razpona kot naše oko. Iz več različno osvetljenih posnetkov ustvarimo enega, ki je neprimerno bližje realnosti, kot kateri koli od uporabljenih. Seveda če se avtor ne pusti zapeljati skominam funkcij, ki nimajo nobene zveze z HDR.
Primer montaže iz 7 fotografij
Predsodki o manipulaciji in montaži so nepotrebni, še posebej v vse bolj digitaliziranem svetu. Ni pa odveč zavedanje, da z montažo dokončno prestopimo mejo, ko postane izjemno pomembno, kje in na kakšen način tako fotografijo predstavimo.
V digitalni fotografiji torej vsaj interpretacijske tehnike ne bi smele biti sporne. Lahko zgolj oporekamo avtorju, da je za naš okus in merila pretiraval z obdelavo. Ali se je brez potrebe ustavil mnogo prekmalu. Če bi to avtorjevo svobodo želeli omejiti, bi morali razpolagati z nekim objektivnim kriterijem. Toda kako priti do njega?! O iskanju objektivnih kriterijev, pravil in o etiki v fotografiji pa več naslednjič.